Lilijana Gaberc je ena tistih ustvarjalk, ki v osebno poudarjeni maniri keramičnega izraza in njegovih možnih predelav že dalj časa raziskujejo in črpajo svojevrstne izzive za utrditev lastnega umetniškega profila. Z doslednim izpopolnjevanjem in razreševanjem umetniških in tehničnih problemov specifične danosti glinenega materiala ohranja izročilo tradicije keramičnega modeliranja, ki ga združuje s simboličnim izročilom etnoloških posebnosti različnih slovenskih krajev oziroma pokrajin. V zaokroženem stilnem opusu krhkih keramoplastičnih figuric odčitavamo tematsko zavezanost kulturni dediščini istrskega, kraškega, tržaškega načina življenja. Keramično oblikovanje zahteva likovno dojemljivost enostavnost oblik. Nadgrajuje s kasnejšim mehkim modeliranjem posameznih detajlov, vtiskovanjem, rezanjem in končnimi aplikacijami na nehrapavo osnovo keramične epiderme. Zaključno fazo plastične obdelave dopolni barvni dekor- glazurna polihromacija. Skozi projekcijo gledalčeve fantazije se statične figure Šavrink, Kraševk, Tržačank,… s poetsko- asociativnimi obeležji spreminjajo v simbolne prispodobe nekega polpreteklega, v podzavest odrinjenega časa.

 

 Solinarka

 Za slovensko obalo je bilo v preteklosti trgovanje s soljo življenjskega pomena. Istrska sol je bila izjemno cenjena zaradi svoje kakovosti in bele barve. Trgovske poti so v kraje na obali vodile trgovce iz bližnjih in daljnih dežel. Pridobivanje soli je omogočalo ljudem dodatni vir zaslužka, saj so družine ob običajnem delu na polju v poletnem času opravljale tudi sezonsko delo v solinah. Od tu izvira lik Solinarke.

( Ročno delo, Slovenija)

 

 

 Savrinke  

 

Istrske Slovenke so do prve svetovne vojne in še po njej, kljub temu da so bile same Istranke, hodile v Istro. V njihovem jeziku je bila Istra hrvaška pokrajina ob Motovunu in okrog Pazina. Sem so hodile teden za tednom dolga stoletja s svojimi oslički kot prekupčevalke. Pokupile so jajca in perutnino in jih nosile v Trst, od tam pa platno, milo, sukanec in druge potrebne drobnarije. Tem prekupčevalkam so rekli Šavrinke. Potreba in skrb za domačo hišo jih je gnala na pot. Novi kraji, drugačni običaji, ljudje in doživljaji so vnesli marsikaj novega in zanimivega v sicer enolično življenje teh žena in deklet. Kljub temu je bilo to trdo garanje za borni vsakdanji kruh.

(Odlomek iz proznega teksta)